Danes sem na FB prebrala dva prispevka o izgorelosti. O eni, ki se je končala s 5 tedenskim počitkom in o drugi, ki bo zahtevala več sprememb in počitka, ker je šlo predaleč.
In glede na to, da sem zelo strastna do komunikacije s telesom oziroma vem, da je to edina prava pot do zdravega, osmišljenega in lahkotnega življenja, želim nameniti nekaj vrstic tej temi.
Veliko ljudi se ukvarja s svojo zunanjo podobo, danes se zdi, da vsaj polovica ljudi hujša ali pa še več, porodi pa se mi vprašanje, zakaj v tem nismo uspešni? Saj vendar ves čas ta polovica ali več ljudi hujša? A ne bi morda izbrali drugačnega pristopa, če že deset let venomer hujšate in se nikoli nič ne spremeni?! Druga stvar, ki se mi zdi zaskrbljujoča je ta, da imam občutek, da so nam še vedno bolj zanimivi 21-dnevni marketinško privlačni praški, tablete, kreme ali bogsigavedi kaj za hujšanje ali karkoli že… Da bi se zazrli vase in v svojem življenju kaj spremenili, to pa raje ne bi…
Zadnjič sem prejela prijazen in dobronameren nasvet naj svoje delavnico Telo govori, slišiš? raje preimenujem v nekaj, kar že v naslovu govori o hujšanju, naj točno določim ciljno skupino in potem izpostavim kaj posameznik s tem pridobi. Sem malo razmislila o predlogu, ampak to nisem jaz in to ni tisto, kar želim sporočiti. Pri moji delavnici ne gre samo za hujšanje. Ali pa za to, da se zrediš, če je to tvoja želja. Gre tudi za to, da se poslušaš preden izgoriš ali pristaneš na anti-depresivih. Podatki kje smo, so šokantni. Pa kaj bi vsi radi bili super-ženske in super-moški? In kako naj določim, da so moja ciljna skupina npr. mamice po porodu, če pa je delavnica tudi za moške in ženske, ki niso mamice?
Komunikacije s telesom bi se morali naučiti in jo prakticirati vsi!!! Ciljna skupina so-ste VSI! Življenje bi bilo tako čisto drugačno in mnogo lažje. Dejansko smo kot otroci bolj v stiku s svojim telesom, potem pa se vse manj zanašamo na njegovo sporočila in začnemo delati vse, kar počno ostali okrog nas, kar je ravno kontra našemu telesu. A veste kako se začne? Tako, da otroke silite jesti, ko niso lačni. Da jih silite, da morajo dati lupčka temu in temu sorodniku, ko on noče. To ni prijazno do njih in njihovega telesa. In tako vztrajno postajamo vse bolj neprijazni do sebe in do svojega telesa in ga silimo v vse mogoče diete, vadbe, odnose, službe in ne vem kaj še vse zaradi česa??? Strahu? Tega, ker so drugi rekli, da je to ok, prav, dobro? Ne me hecat! Telo ve. Ko je utrujeno, naj gre spat, ne pa mu dati še petega red bull-a ali kave. Ne rečem, da nismo vsi kdaj v situaciji, ko telo potisnemo malo čez rob in od njega zahtevamo malo več, kot je sposobno. Telo nam bo dejansko ugodilo in kdaj pa kdaj zmore, če mu potem privoščimo počitek ali karkoli drugega, kar rabi. A bi vi sodelovali s prijateljem, partnerjem ali poslovnim partnerjem, ki vas nikoli ne posluša in ves čas samo zahteva? Ali sploh kdaj vprašate telo, kaj bi? In ne mislite, da vse MORATE, da bi nekaj uspelo… To je domena uma. On misli, da mora to in to, da bo telo suho, da bo posel uspel, da bo odnos deloval, do boste srečni, medtem pa vaše telo VE! Bi ga mogoče začeli spraševati?
Vedno lahko čakate do adrenalnega zloma. Upam pa, da ne boste.